Hygrophorus eburneus

(Bull.) Fr. (1838)

Bela polževka

Rod Polževke | Hygrophorus | Užitna

Užitna

Podrobnosti

Značilno

Spada med manjše, belo okraste polževke, ki imajo klobuček in bet močno sluzav. Spoznamo jo po rahlo neprijetnem vonju, dnišče beta pa z lugom (KOH 30 %) reagira mesnato rdeče do oranžne barve.

Klobuk

Od 3 do 6 cm, sprva zvonasto izbočen, s podvitim robom, kasneje je zravnan, s široko grbo, gladek, močno sluzav, bel, star je v osredju rahlo okrast.

Trosovnica

Bela, lističi so redki, debeli, malo obrnjeni po betu navzdol ali ravno pripeti, zaradi vmesnih lističev so proti robu gostejši.

Bet

4-8 x 0,3-0,8 cm, valjast, poln, ukrivljen, v dnišču tanjši, bel, gladek, mazav, proti lističem zrnat, star pa rahlo porumeni.

Meso

Belo, trdo, krhko in lomljivo, nekoliko neprijetnega vonja in prijetnega okusa. Z lugom se dnišče obarva rdečkasto oranžno.

Trosi

8-9 x 4,5-5 µm, gladki, prosojni, trosni prah je bel.

Rastišče

Raste v mešanih gozdovih, pod bukvami na listju, skupinsko, v jesenskem času, na Bovškem ni pogosta.

Uporabnost

Dobra, primerna za mešanje z drugimi gobami, za najrazličnejše gobje jedi.

Opombe

Še bolj neprijeten vonj, po gosenici prelca, ima prelčeva polževka (Hygrophorus cossus), pri kateri rob klobuka rjavi, površina pa z lugom močno porumeni. Ni strupena, vendar zaradi vonja ne zbuja teka. Pod brezami uspeva brezova polževka (Hygrophorus melizeus), ki ima podoben vonj, močno je sluzava, osredje pa postane okrasto rjavo. Pod bori raste sluzovenčna polževka (Hygrophorus gliocyclus), ki ima sluzav obroček na betu. V listnatem in iglastem gozdu se bomo srečali z zlatozobo polževko (Hygrophorus chrysodon). Vrh beta ima okrašen z rumenimi luskami, rumen je tudi rob klobučka. Vse so užitne, med polževkami ni strupenih vrst.