Lyophyllum loricatum

(Fr.) Kühner (1938)

Trdokožni zajček

Rod Zajčki | Lyophyllum | Užitna

Užitna

Podrobnosti

Značilno

Klobuk

Do 7 cm širok, sprva polkrožen, s podvihanim robom, nato izbočen in zravnan, črnikasto rjavih barv, temno sivih odtenkov, z debelo, žilavo kožico na površini.

Trosovnica

Sprva bela, nato z okrastimi odtenki, lističi so gosti, prirasli na bet, ali pa nekoliko potekajo po betu navzdol in so precej prožni.

Bet

Do 10 cm visok in do 1 cm debel, valjast, poln, upognjen, v dnišču zraščen z drugimi beti, vlaknat, rjavkasto siv in pri vrhu mokasto bel.

Meso

Belo, prožno, nekoliko žilavo, brez posebnega vonja, ima pa nekoliko pekoč okus.

Trosi

6-7 µm, prosojni, trosni prah je bel.

Rastišče

Na travnatih mestih, ob vznožju listnatega drevja, v velikih šopih, pozno poleti in v jeseni, na Bovškem sorazmerno redek.

Uporabnost

Zelo so okusni, vendar nekoliko težje prebavljivi, primerni so tudi za vlaganje v kis.

Opombe

Kadar nabiramo zajčke, se rado zgodi, da jih bomo s težavo pravilno določili, zlasti če nimamo primerne literature. Ker med različnimi vrstami zajčkov ni znanih strupenih vrst, zamenjave niso nevarne, vendar je pomembno, da so gobe, ki smo jih prinesli domov, zares iz rodu zajčkov. Nabiramo samo take, ki rastejo v velikih šopih, z zraščenimi beti v dnišču, nikoli pa ne smemo pobrati nobenih sivo rjavih gob, ki rastejo posamično, pa včasih celo po trije primerki skupaj. V tem primeru lahko gre za strupene gobe iz rodu rdečelistk (Entoloma), ki so krive za številne zastrupitve. Zajčki so tudi precej mesnate gobe, zato bi jih težko zamenjali z drugimi, šopasto rastočimi rodovi, ki večinoma rastejo na lesu.