Lactifluus piperatus
(L.) Roussel (1806)Poprov mlečnik
Podrobnosti
Klobuk
Od 40 do 135(160) mm, sprva izbočen s podvihanim robom, kmalu je na temenu zravnan, star postane lijast, z močno udrtim osredjem, gladek, bel z rjavkasto okrastimi madeži, v suši rad razpoka.
Trosovnica
Lističi so beli, zelo gosti, tanki, priraščeni na bet in potekajo nekoliko po betu navzdol, če jih ranimo, kaj kmalu priteče bel mleček, ki ne spreminja barve.
Bet
25-80(100) x 13-35(40) mm, valjast, proti dnišču je polagoma ožji, trd, poln, včasih rahlo ukrivljen, bel in površinsko skoraj gladek.
Meso
Belo, trdo, pekoče z okusom po popru, na prelomu se izceja bel, pekoč mleček, ki ne reagira na lug, neizrazitega vonja.
Trosi
8-9.5 x 5.5-7 µm, drobno bradavičasti. Trosni prah je bel.
Rastišče
Raste pod listavci in iglavci, od zgodnjega poletja do pozne jeseni, na Bovškem pogost.
Uporabnost
Pogojno užiten.
Giovan Battista Della Porta (1540-1615) italijanski filozof, znanstvenik, komedijant je že leta 1592 v svoji operi Villae libri XII zapisal: “Vi è un fungo chiamato Piperitis, perché pizzica la lingua a chi ne mangia e fa bruciare le fauci come fosse pepe; anch’esso nasce d’autunno, è di colore bianco e viene chiamato dal volgo Peperella.” Nekateri narodi gobo uživajo po posebni obdelavi.
Opombe
Zelo je podobna zelenečemu mlečniku (Lactifluus glaucescens), pri kateremu mleček sčasoma pozeleni na zraku, z lugom pa takoj porumeni. Ostale podobne gobe: Lactarius controversus, Lactifluus bertilloni, Lactifluus vellereus.
Literatura: J. Breitenbach in drugi, FUNGI OF SWITZERLAND, vol. 6, str. 86.
