Leccinellum pseudoscabrum

Značilno

Spoznamo ga po drobno zgubanem, okrasto rjavem klobuku, po mesu, ki na zraku močno počrni in po tipičnem rastišču pod gabri. Najraje uspeva na gozdnih obronkih v travi.

Klobuk

Sprva polkrožen, nato stožčasto izbočen, vse bolj sploščen, vendar ni blazinast, ostane rahlo stožčast, do 12 cm širok. Površina je hrapavo nagubana, okrasta, rjavkasta, pri starih gobah svetlejša, v sušnem obdobju rada razpoka.

Trosovnica

Belkasta, kasneje rumeno sivkasta, cevke so tanke, dolge, pri betu skoraj proste, luknjice na pritisnjenih mestih potemnijo. Trosni prah je tobačno rjav.

Bet

Valjast, poln, trd, proti dnišču je polagoma malo širši, belkast, sivkast, okrast, hrapavo luskat, pri starih gobah postanejo luskice črnikaste. Do 15 cm visok in do 2 cm debel.

Meso

Belkasto, na zraku sprva rahlo rožnato, nato posivi, počrni, staro je mehko, prijetnega vonja in okusa.

Rastišče

Skupinsko pod gabri, na robu gozda v travi, od poletja do pozne jeseni, na Bovškem pogost.

Uporabnost

Dober, dokler je mlad, s starostjo se meso zmehča. Meso pri kuhanju počrni.

Opombe

Zamenjava s strupenimi gobami ni možna, lahko pa ga zamenjamo s podobnimi vrstami dedov. Index Fungorum ga je še pred kratkim uvrščal kot Leccinum carpini (R. Schulz) M.M. Moser ex D.A. Reid (1965).

Spada med

Mikorizne gobe, Pogoste gobe