Marasmius oreades

Značilno

Spoznamo jo po okrastih odtenkih na klobuku, razmaknjenih lističih, po belkasto poprhnjenem betu in prijetnem vonju.

Klobuk

Od 2 do 5 cm širok, polkrožen, izbočen, široko grbast, kmalu zravnan, gladek, okrasto rjav, star v osredju uleknjen, na obrobju nekoliko zguban. V suši razpoka in je svetlejši.

Trosovnica

Sprva belkasta, nato rjavkasta, lističi so široki, debeli, močno razmaknjeni, z vmesnimi lističi in ne dosegajo beta. Pogosto so žilnato povezani.

Bet

Do 7 cm visok in do 0.4 cm debel, valjast, vitek, raven, žilav, belkasto okrast, proti vrhu svetlejši, fino poprhnjen in v dnišču belo opreden.

Meso

Belkasto, žilavo, tanko, hitro uvene, prožno, v vodi se zopet napne, prijetnega okusa in vonja po svežem žaganju.

Trosi

7-10 x 4-6 µm, elipsasti, prosojni, neamiloidni. Trosni prah je bel.

Rastišče

Skupinsko v travi, v vrstah ali kolobarjih, na pašnikih je pogosta, od pomladi do pozne jeseni, na Bovškem je pogosta.

Uporabnost

Užitna, okusna, uporabna tudi suha, razen betov, ki so precej žilavi.

Opombe

Podobna mazasta sehlica (Marasmius collinus) ima lepljiv klobuček, nažlebkano obrobje, skoraj gladek in votel bet ter povzroča prebavne motnje. Možne pa so tudi zamenjave s številnimi vrstami bolj strupenih gob, ki uspevajo v travi. Te imajo večinoma rjavkaste trose in vsebujejo halucinogene strupe, predvsem nekatere vrste iz rodu stožk (Conocybe) in rodu govnarjev (Panaeolus), ki imajo črn trosni prah. Sehlice (Marasmius) imajo lastnost, da ob suši hitro ovenejo, na dežju pa ponovno oživijo in imajo bele trose. Nekatere vrste imajo izredno razmaknjene lističe in tanko meso. Zanimiva je ovratniška sehlica (Marasmius rotula), pri kateri so sicer prosti lističi zraščeni okoli beta v ovratnik, ki ni priraščen na bet.