Lepiota oreadiformis

Značilno

Majhna do srednje velika kukmaku podobna lističarka iz rodu dežničkov. Klobuk je svetel z drobnimi luskami, sredina je temnejša. Raste na travnatih površinah in odprtih rastiščih. Vrsta je redka in slabo raziskana, zato je potrebna previdnost pri določanju.

Klobuk

3–6 cm v premeru, sprva polkrožen do zvonast, pozneje izbočen do sploščen, belkast do bledo kremast z rjavkastimi do oker luskami, sredina temnejša. Površina je suha, rahlo vlaknata do luskasta. Rob je sprva podvit, pozneje raven.

Trosovnica

Lističi so prosti, gosti, razmeroma tanki, sprva belkasti, pozneje kremni do rahlo rumenkasti. Ostrinka je gladka.

Bet

4–7 cm dolg in 0.4–0.8 cm debel, valjast, lahko rahlo odebeljen proti dnišču, belkast do bledo kremast, z drobnimi vlakni ali luskami. Obroček je tanek, pogosto slabo obstojen ali hitro izgine.

Meso

Tanko, belkasto do kremasto, kremasto v betu in rahlo rožnato na dnu, neprijetnega vonja po zažgani gumi in blagega okus.

Trosi

6–8 × 3–4 µm, elipsasti, gladki. Trosni prah je bel.

Rastišče

Raste na travnikih, pašnikih, vrtovih in odprtih gozdnih robovih, posamično ali v manjših skupinah od poletja do jeseni. Verjetno saprofitna vrsta na travniški organski snovi.

Uporabnost

Strupena. Vrste iz rodu Lepiota pogosto vsebujejo nevarne toksine, zato niso primerne za prehrano.

Opombe

Podobna je nekaterim majhnim dežničkom, predvsem vrstam Lepiota cristata, Lepiota brunneoincarnata, Lepiota pallida in sorodnim strupenim vrstam z luskastim klobukom. Za določitev je potrebna natančna mikroskopska analiza.

Viri

• Velenovský J. 1920. České Houby.
• Bon M. 1993. Flore Mycologique d’Europe.
• Candusso M., Lanzoni G. 1990. Lepiota s.l.
• Index Fungorum. 2024. Taxonomic database.
• MycoBank. 2024. Nomenclatural database.

Spada med

Saprofitne gobe

Podobne gobe

Lepiota brunneoincarnata (Mesnorjavi dežniček) , Lepiota cristata (Smrdljivi dežniček)