Meripilus giganteus

Značilno

10(20)-20(60) cm široki pahljačam podobni trosnjaki so 1-2 cm debeli, zoženi proti betu, površina je gladka, drobno luskasta, okrasto rjava, s temnejšimi koncentričnimi progami, na poškodovanih mestih pa močno potemni.

Trosovnica

Luknjičasta in belkasta do bledo okrasta, cevke so kratke in luknjice drobne, da izgleda skoraj gladka, na pritisk ali pri sušenju pa močno počrni.

Bet

Zelo kratek ali pa ga sploh ni, bel, iz zadebljene gmote v dnišču se razraščajo druga nad drugo številne pahljače.

Meso

Belo, na zraku pordeči, nato počrni, vlaknato, močno diši in je nekoliko kiselkastega okusa.

Trosi

6-7 x 4.5-6 µm, široko elipsasti, gladki, s tankimi stenami, neamiloidni. Trosni prah je bel.

Rastišče

Raste na štorih in koreninah listnatega drevja, predvsem na hrastih, poleti in jeseni, na Bovškem razmeroma pogosta.

Uporabnost

Mlada in kuhana je užitna, stare gobe pa so preveč žilave in zato neužitne, sicer pa je vsestransko uporabna.

Opombe

LITERATURA:

J. Breitenbach in drugi, FUNGI OF SWITZERLAND, vol. 1.

J. Krieglsteiner, DIE GROßPILZE, BAND 1, str. 546.