Leccinum versipelle

Značilno

Spoznamo ga po rdeče oranžnem ali rumeno rjavem klobuku, po sivih luknjicah in po črno luskinastem betu, ki je v dnišču običajno modrikasto zelenkast. Raste že spomladi pod brezami.

Klobuk

Od 8 do 15(20) cm, najprej polkrožen, izbočen, s širjenjem postaja sploščen in blazinast, gladek, polsten, oranžno rdeč ali rumen, včasih je tudi rjav, kožica visi preko roba.

Trosovnica

Belkasta, sivkasta, luknjice so že od vsega začetka sive, drobne, okrogle, pri starejših gobah postanejo nekoliko svetlejše in večje.

Bet

Do 15 cm visok in do 3 cm debel, že v začektu valjast, poln, trd, včasih nekoliko betičast, proti vrhu ožji, precej mesnat, belkast in pokrit s črnimi luskami. Z rastjo beta so luskice vse bolj redke, dnišče je pogosto zelenkasto ali modrikasto.

Meso

Belo, na prerezu postane rahlo rdečkasto, vijoličasto, v dnišču beta pa modrikasto zeleno, je prijetnega vonja in okusa.

Trosi

13-16 x 4-5 µm. Trosni prah je tobačno rjav.

Rastišče

Pod brezami, skupinsko ali posamično, že v maju pa vse do pozne jeseni, na Bovškem ni redek.

Uporabnost

Odličen, meso precej potemni, kar nekatere ljudi moti. Če ga narežemo v slano, kipečo vodo, ostane meso svetlejše.

Spada med

Mikorizne gobe